FSP.si

Njegove orgle so unikati, sestavljeni iz dvesto tisoč delov

Orgle so si v svojem več kot dva tisoč letnem razvoju upravičeno zaslužile vzdevek kraljica glasbil. Dobitniku prvega priznanja Obrtnik leta, mojstru orglarju Antonu Škrablu, so zaznamovale življenje in delo. Mojstra in uspešnega poslovneža, ki s svojimi izdelki slovi po vsem svetu, smo obiskali v njegovi delavnici v Brestovcu pri Rogaški Slatini.

Škrablov rojstni kraj je Brestovec, ena od številnih vasic med griči, ki obkrožajo doma in na tujem znano zdravilišče Rogaška Slatina. Že v osnovni šoli je želel postati duhovnik, zato se je vpisal v takratno katoliško gimnazijo v Želimljah. Po spletu okoliščin pa je šolanje prekinil in se v domačem kraju, v Rogaški Slatini, izučil za mizarja. Toda njegove življenjske ambicije in cilji so bili večji, a večji tudi od razpoložljivih materialnih možnosti staršev in z nameravanim študijem lesarstva v Ljubljani ni bilo nič. Preostalo mu ni drugega, kot zaposlitev v mizarskem podjetju v Rogaški Slatini, kjer je svoj poklic vzljubil – in zaslutil, da se samo pri tem ne bo ustalil. »V sebi sem čutil še neko drugo ustvarjalno možnost – glasbo, ki me je prav tako spremljala od mladih nog«, se spominja tistih prelomnih odločitev, ki so ga pripeljale na pot, na kateri je dandanes tako uspešen in priznan. Ob delu se je leta 1983 vpisal na srednjo glasbeno šolo pri teološki fakulteti v Mariboru, smer klavir in orgle ter zborovodstvo. V zadnjem letniku glasbene šole – bilo je leta 1986 – so med dijaki izbirali nekoga, ki bi odšel v Ludwigsburg v Nemčiji na dodatno glasbeno izpopolnjevanje, hkrati pa še na delovno prakso v eno od delavnic za izdelavo harmonijev in orgel. Srečnež, ki je bil izbran, je bil prav on. Zaupanju se seveda ni izneveril, saj je šolo za izdelavo in restavriranje orgel uspešno končal.

Po nekaj mesecih dela v različnih delavnicah, predvsem z namenom, da bi se čim bolje seznanil z vsemi posebnostmi in skrivnostmi poklica izdelovalca orgel, se je leta 1989 vrnil domov v Maribor in v tamkajšnjih škofijskih delavnicah sploh kot prvi mojster tega poklica po 2. svetovni vojni začel izdelovati orgle. Dobro leto je ostal tam, toda njegova mladost in ambicioznost – z veliko znanja, ki si ga je v kratkem času nabral z marljivostjo in predvsem s talentom – sta se nekako logično končali ali nadaljevali v odločitvi postati sam svoj mojster.

Obrt je prijavil leta 1990, nekaj začetnih mesecev pa je s tremi delavci gostoval kar v tastovi delavnici, dokler ni bila jeseni istega leta nared lastna delavnica na lokaciji, kjer je danes ena najsodobnejših in najbolj uspešnih izdelovalnic orgel in drugih sorodnih instrumentov. Delavnica leži sredi pokrajine, kjer prevladujeta mir in spokojnost, daleč od hrupa, da lahko izdelujejo instumente v miru, ne da bi jih pri tem karkoli motilo. Seveda je bil začetek, vsaj po količini izdelanih orgel, bolj skromen, prvi kupci pa so bili najbolj navdušeni in presenečeni nad kakovostjo zvoka orgel, to pa je bila tudi najboljša začetna referenca. Že sredi devetdesetih let se je število naročil strmo dvigalo, kar je pospešilo nova vlaganja v tehnologijo, opremo in seveda v kadre. Takrat, se spominja Škrabl, je imel naročil že skoraj za pet let vnaprej. Najbolj tankočutno pa je izbiral svoje delavce. Kot mizar je imel kar veliko znancev v tej stroki, zato je svoje bodoče sodelavce največ izbiral med njimi. V začetku so bili mnogi njegovi znanci kar nekako nezaupljivi, češ, v tej sicer žlahtni toda zahtevni obrtniški dejavnosti pa res ni prihodnosti. Izkazalo pa se je prav nasprotno!

Vzgojil si je lasten, vrhunsko izpiljen kader

Vsak, ki se je odločil za zaposlitev pri Škrablu, je bil deležen tudi nekakšnega internega individualnega in skupinskega izobraževanja, ki ga je vodil sam mojster. Podlaga za takšno izobraževanje je bil tudi strokoven učbenik, katerega avtor je bil prav tako Škrabl sam. S takšnim načinom »kadrovanja« so danes njegovi zaposleni – redno jih ima zaposlenih 35, stalnih sodelavcev pa je najmanj še enkrat toliko – vrhunski strokovnjaki na svojih področjih, z znanjem, ki ga ne more dati nobena šola. Le tesna povezava prakse s teorijo je rodila rezultat, katerega sadovi so vidni danes. Koliko popoldanskih in večernih ur je minilo v dodatnem izobraževanju zaposlenih, se Škrabl danes niti ne spominja, dobro pa ve, da je to zorenje na poti k odličnosti v tej obrti trajalo skoraj sedem let. Na pomoč so mu priskočili tudi tuji strokovnjaki iz Avstrije in Nemčije, strokovne nasvete in tudi kritike, če so bile dobronamerne, pa je vedno rad sprejemal tudi od neposrednih izvajalcev na orglah, torej od organistov. Vlaganje v kadre se danes, po trinajstih letih obstoja obrti, bogato obrestuje. Doslej je samo eden od njegovih dosedanjih sodelavcev, pa še ta sporazumno, odšel iz delavnice, vendar le zaradi tega, ker se je vsa leta vozil na delo v Brestovec iz skoraj 50 kilometrov oddaljenega Maribora; S Škrablom pa poslovno še vedno sodelujeta.

Za izdelavo orgel je potrebno znanje delavcev najmanj petnajstih različnih poklicev, Škrablovi pa so, prav zaradi »domače vzgoje« še toliko bolj vešči svojega poklica. »Moja poslovna filozofija, ki je temeljila na specialističnem vrhunskem znanju vseh nas zaposlenih, mi je omogočila, da smo se tako hitro razvijali, še posebej pa moram pohvaliti vse svoje zaposlene, ki so v bistvu vsi moji tesni sodelavci«, nam je še posebej poudaril Škrabl. »Veliko zahtevam, toda tudi dobro nagrajujem«, pravi, ob tem pa dodajmo, da imajo njegovi delavci s srednjo poklicno izobrazbo plačo diplomiranega inženirja.

Ob tem, ko govorimo o zaposlenih, pa moramo seveda posebej omeniti tudi Škrablovo ženo Zofijo, ki je sredi devetdesetih let pustila dobro službo v banki in se povsem posvetila delu v moževi orglarski obrti, kjer skrbi finance in druge posle, povezane z denarjem. Ta hip je sicer začasno še doma, saj sta zakonca Škrabl pred manj kot letom dni dočakala rojstvo hčerke Angelike. »Tako kot morajo v popolni harmoniji zazveneti naše orgle, tako približno mora biti harmonično tudi usklajeno naše delo. Brez tega ne bi mogli biti tako uspešni«, je prepričan Škrabl.

Kako sploh nastanejo orgle?

Izdelava in gradnja orgel je nekaj posebnega in ji kot rokodelski veščini v primerjavi s sorodnimi poklici pripada gotovo posebno mesto. Način izdelave je unikaten, torej je vsak instrument izdelan posebej in z mnogimi zakonitostimi povezan z umetnostjo. Pri izdelavi orgel je treba biti pozoren na tehniko zgradbe instrumenta in na brezhibno delovanje zvoka, intonančnosti in na različne uglasitve, kar je, seveda, čar vsakih orgel. Hkrati pa so vsake orgle izziv za arhitekturni izgled, ki mnogokrat popestri ali celo ustvari duhovno harmonijo med občutji in čustvi poslušalcev ter prostorom, kjer so postavljene.

Posnetek obratovalnice Orglarstva Škrabl iz zraka. Začetki današnje obratovalnice segajo v leto 1990, ko je Škrabl v novi delavnici, ki je bila seveda mnogo manjša od sedanje, začel izdelovati orgle skupaj s tremi delavci. Danes obsega več različnih ločenih obratov, ki so sestavni del zaključene proizvodnje ter seveda izjemno lepo opremljene poslovne prostore vodstva. Skupna površina obratovalnice je 3.000 kvadratnih metrov.

Orgle so v bistvu pihalni instrument, saj so sestavljene iz različnih skupin piščali na zrak (teh je lahko tudi prek tisoč), da pa bi te piščali lahko zaigrale, je treba zgraditi različne sapnice, tonsko in registrsko trakturo, meh, ohišje instrumenta ter igralno mizo z manualno in pedalno klaviaturo. Poznamo več različnih sistemov gradnje orgel – od pnevmatskega, ki se ga vedno bolj opušča, do mehanskega in elektromehanskega. Mehanski sistem s sapnicami in registri na poteg je najstarejši in omogoča zelo dolgo življenjsko dobo orgel. Zdaj vse bolj prevladuje elektromehanski sistem, ki izkorišča električno energijo in prek neslišnega elektromotorja vpihava oziroma potiska zrak po celotnih orglah.

Gradnja novih orgel se začne v gozdu, pove Škrabl, kjer je treba izbrati najkakovostnejši les, pa pri nabavi kositra, svinca, bakra in medenine. Les, ki ga sami skladiščijo in sušijo, je skrbno nadzorovan. Celotna konstrukcija orgel pa je zelo odvisna od prostora, v katerem bodo stale, kakšna bo njihova oblika, velikost, število registrov in piščali itd. Z najsodobnejšimi računalniškimi programi izdelajo načrte v merilu 1:1. Najpomembnejši del orgel je tonska sapnica, na kateri stojijo piščali, ogrodje sapnic pa je zgrajeno iz masivnega lesa ali lesnih plošč. Samo ena večja sapnica je, na primer, izdelana iz 40 različnih delov. Vsake orgle morajo seveda imeti meh, ki ga dandanes polni z zrakom poseben brezšumni elektromotor z ventilatorjem. Eden najpomembnejših delov pa so piščali, ki so lahko kovinske ali lesene. Oboje izdelujejo v Škrablovih delavnicah sami in jih seveda tudi uglašujejo. Preden je kovinska piščal pripravljena za vgradnjo, jo delavci vsaj petdesetkrat vzamejo v roke. Tudi lesene piščali, od miniaturnih do več metrskih, nastajajo iz najbolj izbranih vrst lesa, na posebnih stroji pa jih je treba najprej natančno obdelati, sestaviti in zaščititi ter zatesniti. Tonska in registrska traktura sta glavni povezavi med igralnikom in sapnicami, izdelana pa je iz lesa. Igralnik je v orglah tisti del, ki povezuje organista z vsemi drugimi deli v notranjosti instrumenta. Igralniki so lahko prostostoječi, s samostojnim ohišjem ali pa so vgrajeni v glavno ohišje orgel s sprednje, stranske ali zadnje strani. V večjih orglah imajo lahko tudi do sedem ali osem manualov (vrst tipk), obložene pa so s posebnim lesom, z ebenovino ali s primerno kostjo.

In še nekaj o ohišju orgel. Iz njega ne zaznamo le arhitekturnega značaja, pravi Škrabl, in ohišje tudi ni le okras celotnemu inštrumentu. Konstrukcija in izbira vrste lesa je izrednega pomena za zvok in harmonijo orgel, poudarja naš nagrajenec in dodaja, da stil gradnje prilagajajo odtenku notranje opreme prostora, kjer bodo orgle postavljene. Poleg baročnih ali oblik iz časa gotike, so izdelali tudi vrsto popolnoma sodobno zasnovanih orgel, ob upoštevanju vseh zakonitosti in značilnosti orglarstva in vseh rokodelskih veščin. Zaključne barvne odtenke oplemenitijo z imitacijami naravnega marmorja in drugimi barvnimi premazi, ohišje pa je lahko obogateno z različnimi ročno rezbarjenimi pozlačenimi ornamenti in okrasi.

Za vsake orgle, seveda odvisno od velikosti (povprečne imajo od 15 do 20 registrov) v Orglarstvu Škrabl s pomočjo vrhunske računalniške opreme narišejo in nato natisnejo kar 200 kvadratnih metrov načrtov, saj so vsi načrti, narisani v merilu 1:1.

V ohišju orgel se skriva na tisoče orgelskih piščali, ki so njene »glasilke.« Piščali so ali lesene ali kovinske, slednje pa so natančno določena zlitina kositra in svinca. Njihova velikost je od 3 milimetrov po dolžini in premeru, do deset metrov visokih in tudi do pol metra širokih piščal. Vse piščali vlivajo v lastni livarni.

Vsaka piščal – delimo jih na ustnične in jezične – je sestavljena s postopkom vročega spajkanja, ki je zaupano Škrablovim dolgoletnim vestnim strokovnjakom. Ti s posebnim priborom in orodjem spajajo piščali do filigransko natančnih spojev. Lesene piščali pa so izdelane iz različnih in skrbno izbranih in sušenih vrst lesa.

Piščali, ki so jih predhodno okopali v posebni kopeli, dodatno zloščijo, nato pa jih dobijo v roke strokovnjaki za začetno intonacijo in za uglaševanje. Pomočniki z izostrenim sluhom vsako piščal vsaj petdesetkrat vzamejo v roke in iz nje izvabljajo zvok do popolnosti.

Sleherne orgle, ki so jih doslej izdelali ali restavrirali v Orglarstvu Škrabl, pred dokončno postavitvijo v prostor, kjer jim bo mesto, najprej postavijo doma; v ohišje vgradijo vse elemente in jih preizkusijo v delavnici, nato pa jih spet popolnoma razstavijo (ob osupljivem podatku, da imajo orgle povprečno 200 tisoč sestavnih delov!) in prepeljejo do naročnika, kjer jih, seveda, ponovno postavijo. Tako je instrument tehnično dokončan in pripravljen za intoniranje ter uglaševanje vseh piščali (čeprav so orgle ta proces enkrat že doživele v delavnici, vendar je, kot nas je poučil Škrabl, za popoln zvok potrebno počakati na trenutek, ko so orgle dokončno na svojem mestu). Naloge intonaterjev – uglaševalcev, ki so jim v veliko pomoč organisti, so zelo zahtevne, saj morajo poznati glasbo, kot tudi karakteristike posameznih registrov.

Jasna vizija prihodnosti

V Sloveniji Orglarstvo Škrabl seveda nima konkurence. Ima pa jo v Avstriji in Nemčiji, kjer je izdelovanje orgel najbolj razvito, saj tam deluje blizu 400 orglarskih delavnic, vendar so to večinoma zelo majhne družinske delavnice z največ petimi zaposlenimi. Škrablu primerljivih izdelovalcev pa je v Evropi izredno malo, mogoče štiri ali pet.

Za lažjo predstavo, kako so orgle sestavljeni, imajo v Škrablovih delavnicah vzorčni primer orgel, ki so sicer »gole«, zato lahko razkrijejo nepoučenemu svet tisočev sestavnih delov. Morda je najpomembnejši del orgel, kot poudarja Škrabl, sapnica, ki je vsaj tako pomembna kot srce v človeškem telesu.

Na posnetku je del več kot dvesto let starih orgel, ki so bile v času našega obiska pri mojstru Škrablu že restavrirane, začeli pa so jih skrbno sestavljati. Stara patina in poslikava je ostala tudi na povsem obnovljenih orglah. Najmanj 95 odstotkov vseh sestavnih delov orgel naredijo v lastnih delavnicah, orgle pa seveda tudi preizkusijo.

Igralnik je v orglah tisti del, ki povezuje organista z vsemi drugimi deli v notranjosti instrumenta. Na sliki je replika starega manuala, katerega ena vrsta tip je izrezljanih iz najdražjega lesa na Zemlji- ebenovino, druga vrsta tipke pa je oblepljena s kostjo.

»Že dolgo je tega, kar smo osvojili Evropo, kjer smo prodali več kot 120 naših orgel, opusov, koti jih imenujemo, naše orgle pa zvenijo tudi v Koreji, na Kitajskem, v daljni Sibiriji in seveda v številnih cerkvah in cerkvicah ter v kulturnih hramih naše domovine Slovenije«, se lahko upravičeno pohvali Anton Škrabl.

Kako naprej? Vsak uspešen obrtnik in podjetnik mora imeti vizijo in Anton Škrabl jo vsekakor ima. Kljub nekaterim kritikam, ki jih je ob našem obisku izrekel na račun države, ki je predraga in preveč obremenjuje zlasti stroške dela, z optimizmom gleda v prihodnost. Proizvodnja, zlasti izvoz, ki predstavlja tri četrtine vsega zaslužka, je prodana za več kot tri leta vnaprej, sproti sledijo vsem tehnološkim novostim in jih seveda tudi uvajajo v delo, seveda pa je največja skrb posvečena kakovosti, s katero so dosegli največji ugled. V prihodnje bodo vlaganja namenjena v kadrovsko okrepitev (razpisi za vajence, mojstrsko izobraževanje že zaposlenih) in v posodobitev ter razširitev delavnic z namenom, da bodo zaposleni imeli še boljše delovne pogoje. Dolgoročno pa so njegovi načrti zasnovani na nekaterih »tržnih nišah«, ki so vsekakor možne tudi v tem, skoraj umetniškem poslu. Prav pred kratkim so razvili tako imenovano »flavtno uro«, miniaturni orgelski instrument, ki igra samodejno in za katerega je zlasti na trgu ZDA že zdaj izredno zanimanje, zato jo je konec maja Škrabl osebno predstavil na sejmu glasbil v Las Vegasu. S tem pa se je tudi dokončno uresničil eden od Škrablovih največjih poslovnih in življenjskih ciljev; postati mednarodna orglarska delavnica!

Prvemu obrtniku leta, ki se bo trajno zapisal v zgodovino slovenske obrti, čestitamo tudi iz našega uredništva!